PARTIZANSKI
POHOD OB
DNEVU UPORA PROTI OKUPATORJU
- 27.4.2014
GOVOR NA MITINGU OB CERKVI V TOMAJU
tov. Pavla Fabjan iz Tomaja
Naj se najprej predstavim: sem Pavla Fabjan, rojena v
Tomaju, službovala sem v raznih krajih kamor so nas namreč kot učitelje
nastavljali z dekretom, vendar sem se vrnila v svoj rojstni kraj, kjer imam
sedaj svoj dom.
Poizkušala bom dati kratek preblisk skozi težak in strašen
čas, ki smo ga doživljali, ko je tu vladala fašistična Italija in dobo 2.
svetovne vojne.
Spomin sega nazaj v otroška leta, ko sem obiskovala
italijanski vrtec in osnovno šolo. Težko bi opisala občutke ob nasprotjih med
domom, šolo in fašističnimi organizacijami, v katere smo bili prisiljeni se
vključevati. Dom nas je odvračal od vsega, kar je bilo povezano s fašisti, pred
učitelji smo morali to skrivati. Bili smo razdvojeni, razpeti med starši, šolo
in organizacijami. Zame so bili to čudni časi. Posebno hudi pa so bili zame
večeri, ko so se pri nas shajali zavedni antifašisti. Pogovarjali so se tako o
vojni in revoluciji. Bilo je zame nekaj strašnega , ker nisem dojemala bistva,
slutila pa sem, da prihaja nekaj hudega. Zatiskala sem si ušesa, da ne bi
slišala, da ne bi noč za nočjo sanjala o grozotah. Pa je le prišel tisti
strašen čas.
Spominjam se aprila 1940. leta. Bila je nedelja in po maši
sem srečna odšla z drugimi otroki nabirat narcise. Z lepim šopkom sem hitela
domov, da jih pokažem domačim. In glej: mama in babica v solzah, očeta nikjer.
Povedali sta mi, da so očeta aretirali karabinjerji. Tedaj sem začela
razumevati tiste strašne pogovore ob večerih. Pohitela sem sama v Dutovlje v
kasarno karabinjerjev, da bi videla očeta. Da, videla sem ga in je imel solze v
očeh ter rekel: "Da bi me vsaj ne vklenili kot zločinca, saj nisem ničesar
zakrivil razen tega, da sem Slovenec in nisem fašist.". Še z nekaterimi
vaščani so ga nato odpeljali v tržaški zapor, od tam pa v internacijo daleč v
južno Italijo.
Fašistična Italija je postajala vse bolj agresivna,
vojskovala se je v Afriki, Rusiji in v Albaniji ter Grčiji. Spomladi leta 1941
so se trume vojakov, topov in konjenikov pomikale proti takratni jugoslovanski
meji. Zasedli so večji del Slovenije kot tudi Ljubljano. Tudi v Tomaju sta bili
nameščeni postojanki fašistične in kraljeve vojske. Bili so okupatorji,
nadzorovali so ljudi, jih ustrahovali, a narod ni klonil, začel se je upor.
Tako je bila že 27. aprila 1941 v Ljubljani ustanovljena OF z namenom
organizirati partizansko vojsko. Tako so se začele formirati partizanske enote,
ki so se kmalu razširile tudi na Primorskem. Odrasli in tudi zavedni mladinci
so se na tajno sestajali v gozdovih, kjer so se dogovarjali o orožju in podpori
borcem - partizanom s hrano in obleko. Nastajale so organizacije OF, mladinske
organizacije, združenja žena z nalogo pomagati in vzdrževati novo nastalo
partizansko vojsko.
Pa prišel je tudi 8. september 1943. leta, kos je raznesla
novica, da je Italija kapitulirala. Ne da se opisati občutkov, ki so tedaj
prevzeli vse nas: peli smo slovenske pesmi na cesti, vriskali in razlegale so
se tudi že partizanske pesmi. Po cestah pa so se pomikale vrste bednih poraženih
italijanskih vojakov, ki so bežali pred Nemci (do tedaj zavezniki !). Partizani
pa so si tedaj mnogo opomogli, kajti zasegli so orožje, hrano, obleko in
nastale so kar močne enote. Sovražnih postojank ni bilo več, zato se je v
decembru 1943 v gozdič pri Tomaju utaboril Stjenkov bataljon. S partizani,
rekli smo jim "naši fantje", smo priredili veselico, sprehajali so se
po vasi, a bili premalo oprezni pred Nemci, ki so se prav tedaj nastanili v
Sežani. Poslali so patruljo, ki je presenetila borce, ki so bili premalo
oprezni in so odkrito hodili po vasi. Padel je domačin in dva borca, mlad
partizan iz Krepelj pa je bil težko ranjen. Naslednji dan so Nemci s topovi
obstreljevali našo vas. Okrog poldne so s kamionom pridrveli v vas in odpeljali
nekaj vaščanov v šolo, nato pa v zapor Coroneo v Trst. Med njimi je bil tudi
moj oče. Iz Trsta so ga peljali v Nemčijo in vrnil se je šele leta 1945.
Ko takole premišljujem, spoznam da je prav v teh težkih dneh
nastala prelomnica v mojem življenju. Do tedaj še rosno mlada šolarka, od tedaj
dalje pa odrasla oseba, ki je morala znati zrelo misliti, nositi odgovornost in
morebitne posledice.
Vem, da sete zadnje
besede, ki sem jih sedaj povedala, ne nanašajo samo name, ampak na vso mojo
generacijo, ki je bila prisiljena prekmalu odrasti in nositi težko odgovornost
in vedeti, kaj pomeni izrek: Brez mladosti biti mlad !
Naj bo ta sestavek posvečen mojemu očetu pokojnemu Karlu
Fabjan, ki je umrl prav 27. aprila 1955, star le 62 let.
Ni čudno, da je podlegel bolezni, saj gorje, ki ga je
preživel, ni dopustilo, da bi spokojno in dostojanstveno zaživel.
Aktivno je kot avstrijski vojak odslužil štiri leta v 1.s
vetovni vojni v prvih bojnih vrstah. Ob prihodu domov je izvedel, da sta mu v
vojni padla dva brata, zato je ostal doma in prevzel kovaško obrt.
Vendar ni mogel zaživeti, kajti naši kraji so pripadli
Italiji, kjer je bil vzpostavljen fašistični režim, s katerim se moj oče ni
strinjal. Zato so ga preganjali, zapirali v tržaške zapore, ga odpeljali v
koncentracijsko taborišče v južno Italijo. Pa ni bilo še dovolj: med 2.
svetovno vojno, že leta 1943 v decembru so ga še Nemci odpeljali v Nemčijo, od
koder se je vrnil šele ob koncu vojne leta 1945 živ, vendar ne zdrav.
Taka ali podobna usoda je doletela še mnoge rojake, zato
hvala in čast vsem, ki so se žrtvovali zato, da lahko mi svobodno in boljše
živimo.
